Presaditev organov in tkiv je metoda zdravljenja, namenjena ponovni vzpostavitvi nekaterih funkcij človeškega telesa s prenosom dela telesa darovalca v telo prejemnika. Proces presaditve je nerazdružljivo povezan s procesom darovanja organov, kjer darovalec za časa življenja ali po smrti daruje del telesa za namen presaditve. Osebo, ki prejme del telesa darovalca za namen zdravljenja, imenujemo prejemnik. Darovanje organov in tkiv je možno le po predhodnem soglasju z darovalcem, za kar se lahko opredeli darovalec sam že za časa življenja s podpisom izjave o darovanju ali z darovanjem po smrti soglašajo njegovi svojci.

Darovanje in presaditev organov, tkiv in celic temelji na načelih prostovoljnosti, neplačanosti, altruizma, strokovnosti, učinkovitosti, etičnosti in preglednosti.

V Sloveniji od organov lahko darujemo srce, pljuča, jetra, ledvice in trebušno slinavko. Tkiva in celice, ki se lahko darujejo, so roženica, koža, kosti, hrustanec, vezi, ligamenti, krvotvorne matične celice, krvne celice, srčne zaklopke in žile.

Sodobna medicina sprejema možgansko smrt kot smrt posameznika, ki je opredeljena kot dokončno in nepovratno prenehanje delovanja celotnih možganov (obeh hemisfer in možganskega debla). Ob tem se delovanje srca, obtočil in dihanje vzdržuje umetno. Možganska smrt nastopi kot posledica prenehanja krvnega pretoka skozi možgane ali dolgotrajnega pomanjkanja preskrbe možganov s kisikom. Vzrok so največkrat možganske krvavitve, hujše poškodbe možganov, možganska kap, maligni znotrajlobanjski tumorji in ishemična prizadetost možganov.

Način ugotavljanja možganske smrti je določen s Pravilnikom o medicinskih merilih, načinu in postopku ugotavljanja možganske smrti ter sestavi komisije za ugotavljanje možganske smrti. Pravilnik določa sestavo komisije specialistov in klinične teste, ki morajo biti izvedeni za postavitev diagnoze. Za dokončno postavitev diagnoze možganske smrti mora biti v večini primerov izvedena tudi ena od dopolnilnih preiskav za dokaz zaustavitve znotrajlobanjskega pretoka (EEG, perfuzijska scintigrafija, CT angiografija, transkranialni UZ).

Darovanje po možganski smrti lahko poteka samo, kadar je bila možganska smrt nedvoumno dokazana. Za darovanje organov in tkiv po smrti je potrebno predhodno pridobiti soglasje darovalca samega, ki ga v zakonsko določeni obliki poda še za časa življenja, ali soglasje njegovih svojcev po dokazani možganski smrti. Darovanje organov se izvaja kot operacija, za opravljanje katere morajo biti zagotovljeni enaki pogoji kot za ostale operacije. Opazen znak po darovanju organov je le kirurški rez. Celoten proces darovanja se izvaja s spoštovanjem in ohranjanjem darovalčevega dostojanstva in dostojanstva družine umrlega.

Darovanje za časa življenja je opredeljeno kot darovanje ljudem, s katerimi je darovalec genetsko, sorodstveno ali emocionalno povezan; ob tem mora biti tveganje za darovalčevo zdravje v mejah medicinsko sprejemljivega. Za preprečevanje zlorab vsak posamezen primer obravnava Etična komisija za presaditve.

Za časa življenja od organov lahko darujemo ledvico, del jeter, eno pljučno krilo, dele trebušne slinavke ali del črevesja, od tkiv in celic pa kožo, kri in krvotvorne matične celice (kostni mozeg).

Shematski prikaz darovanja in presaditve organov

Shematski prikaz

Zgodovina transplantacijske dejavnosti v Sloveniji