V Sloveniji je darovanje organov in tkiv možno le po predhodnem soglasju. Postopke preverjanja soglasja določa zakonodaja.
Za darovanje se lahko vsak opredeli že za časa življenje. Po smrti podatek o morebitni opredelitvi v registru preverijo zdravniki in koordinatorji, ki imajo posebno kartico za dostop do podatkov, ki so zaklenjeni v Registru opredeljenih oseb.
V vsakem primeru se morajo z darovanjem strinjati tudi svojci umrle osebe. Ko človek v bolnišnici umre na način, ki omogoča darovanje organov, k svojcem umrle_ga pristopi transplantacijski koordinator. S svojci se pogovori o željah, značaju, volji pokojne_ga in vpraša za dovoljenje za darovanje. Pogovor poteka sočutno, razumevajoče, svojci imajo nekaj časa za medsebojni pogovor, za razmislek.
Če so svojci že vnaprej seznanjeni z voljo umrle osebe, ni dvomov za darovanje. Pogovor je v tem primeru informativne narave, razbremenilen in tolažilen v hudi čustveni stiski ob izgubi bližnjega.