Ob razmišljanju o darovanju organov se dotaknemo vprašanja lastnega konca. Ne glede na človekov verski ali svetovni nazor, je misel o smrti lahko odrešilna ali tesnobna ali strašljiva. V naši družbi je izrazito prisoten strah pred smrtjo, odrivanje tematike in izogibanje pogovoru o koncu življenja. Sodoben človek se pogosto vede, kot da mu smrt ne bi pripadala. Tudi po ljudskih prepričanjih naj bi bila že sama misel o smrti škodljiva, govor o smrti pa naj bi jo celo priklical v hišo, prostor. Vraževerja in strahovi se razvijajo, ker je smrt končna, a večno skrivnostna in nespoznavna izkušnja za človeka.
Dejstvo je, da je neizogibna. Dokazano je, da pomiritev z lastno smrtjo pomeni pomiritev z življenjem.
Kako lahko začnemo pogovor o darovanju:
- Bil_a sem na razstavi, kjer svoje zgodbe predstavljajo ljudje, ki so potrebovali zdravljenje s presaditvijo organov. Navdušila me je in spodbudila k razmisleku in opredelitvi za darovanje …
- Si vedel, da je naša soseda, tista študentka, nenadoma hudo zbolela? In da bi umrla, če ne bi imela presaditve srca? Neverjetno, kako tega nisem vedela in opazila. Na zunaj ji nikoli ne bi pripisala, da je imela transplantacijo, tako aktivna je, hodi v službo … Tudi jaz želim pomagati drugim po smrti. Zato sem se opredelil_a za darovanje …
- Postopek opredelitve glede darovanja je prek portala javne uprave tako preprost in hiter. 2 minutki mi je vzelo.
- Po smrti želim darovati organe za namen zdravljenja, meni ne bodo več koristili. Zaupam zdravnikom in v sistem darovanja.
- V roke mi je prišla zanimiva zloženka o darovanju organov. Želim odločati o tem, kaj bo po moji smrti in ne obremenjevati svojih bližnjih s to odločitvijo. Jasno sem že vsem povedal_a, da želim darovati organe.
- Na Facebooku me je pritegnila objava, da se moramo o darovanju organov bolj sproščeno pogovarjati. Strinjam se, to področje je zelo pomembno. Že dolgo nazaj sem sprejel_a odločitev, nikoli pa ne najdem časa ali priložnosti za opredelitev, za pogovor v družini. Danes je pravi dan zato …