SPLOŠNO

Eksplicitno ali informirano soglasje pomeni, da so darovalci le tisti, ki so se za časa življenja opredelili kot posmrtni darovalci organov ali se z darovanjem organov po smrti strinjajo njihovi svojci. Domnevno soglasje pomeni, da so darovalci vsi razen tistih, ki so izrazili svojo voljo proti darovanju.
V Sloveniji imamo sistem eksplicitnega ali informiranega soglasja, kar pomeni, da so darovalci le tisti, ki so se za časa življenja opredelili kot posmrtni darovalci organov oziroma se z darovanjem organov po smrti strinjajo njihovi svojci.
V Sloveniji trenutno izvajamo le darovanje organov po možganski smrti. Za odvzem in kasneje uspešno presaditev organov je potrebno brezhibno delovanje darovanih organov, kar omogoča le njihova zadostna prekrvavitev. Veliko držav po svetu izvaja tudi darovanje po smrti, ki je nastopila zaradi prenehanja delovanja srca, vendar je v Sloveniji takšen način darovanja po smrti še predmet razprave.

O MOŽGANSKI SMRTI

Možgani so vitalni organ človeka in ključen »sistem«, ki opredeljuje življenje. Pri možganski smrti gre za dokončno oz. nepovratno odpoved delovanja celotnih možganov, tako možganskega debla kot obeh hemisfer. Človek z odmrlimi celotnimi možgani več nima nikakršne možnosti okrevanja ali spremembe oz. izboljšanja stanja in je mrtev. Možganska smrt nastopi zaradi prenehanja krvnega pretoka skozi možgane in/ali pomanjkanja kisika v možganih. Vzrok možganske smrti so največkrat možganske krvavitve, hujše poškodbe možganov, ishemični infarkt možganov, maligni znotraj lobanjski tumorji in ishemična prizadetost možganov. V sodobni medicini se možgansko smrt enači s smrtjo posameznika. V primeru možganske smrti se delovanje srca, obtočil in dihanje lahko vzdržuje umetno. Vzdrževanje dihanja z respiratorjem in dovajanje kisika do srca ustvarja lažni vtis, da je pokojni še živ. Pokojni ni pri zavesti niti ne čuti nobene bolečine.
Način ugotavljanja možganske smrti je določen s Pravilnikom o medicinskih merilih, načinu in postopku ugotavljanja možganske smrti ter sestavi komisije za ugotavljanje možganske smrti. Pravilnik določa komisijo specialistov in klinične teste, ki morajo biti izvedeni za postavitev diagnoze. Za dokončno postavitev diagnoze možganske smrti mora biti vedno izvedena tudi ena izmed instrumentalnih preiskav (EEG, perfuzijska scintigrafija).
Možgansko smrt potrdi komisija treh zdravnikov: dva neodvisno ugotavljata možgansko smrt s kliničnimi testi, tretji pa je specialist, ki možgansko smrt ugotavlja z eno od instrumentalih preiskav. Diagnostiko in potrjevanje smrti lahko izvajajo izkušeni in visoko strokovni specialisti le v bolnišnici s sodobnimi medicinsko-tehničnimi aparati.
Bistvena razlika je, da je koma povratno, možganska smrt pa nepovratno stanje.
Oseba, ki je v komi, je torej še zmeraj živa, saj so možgani preskrbljeni s krvjo in kisikom. Do možganske smrti pa pride zaradi prenehanja krvnega pretoka skozi možgane ali pomanjkanja kisika. Ko odmrejo možgani, pomoči več ni, nastopi smrt. Z natančnimi in zanesljivimi kliničnimi testi se jasno vidi razlika med komo in možgansko smrtjo. Strah, da bi bil darovalec še živ, je absolutno neupravičen.

DAROVANJE ORGANOV IN TKIV

Darovalec je lahko vsak, ki nima rakavih obolenj ali neozdravljive sepse in ni nosilec nalezljivih bolezni. Starost darovalca ne predstavlja omejitev za darovanje. Za darovanje organov in tkiv se lahko opredeli vsak, ki ima sklenjeno obvezno zdravstveno zavarovanje in ima zdravstveno kartico.

Pri morebitnih umrlih darovalcih se šele po potrjeni možganski smrti in odločitvi za darovanje vsak posamezen organ natančno pregleda in šele nato odloči, ali je medicinsko primeren za darovanje.
Umrli darovalec je lahko vsak, ne glede na starost. Po potrjeni možganski smrti in odločitvi za darovanje se za vsak posamezen organ po natančnem pregledu določi, ali je medicinsko primeren za darovanje.
Organi, ki se lahko darujejo, so srce, pljuča, jetra, trebušna slinavka, ledvici in tanko črevo. Tkiva in celice, ki jih lahko darujemo so roženica, kosti, hrustanec, mehko kostna tkiva, koža, krvotvorne matične in reproduktivne celice.
Če svojci ob soglasju za darovanje izrazijo željo za darovanje le določenih organov ali tkiv, se njihova želja upošteva.
Organi enega umrlega darovalca se lahko v najboljšem izidu uporabijo za zdravljenje kar devetih prejemnikov.
Ne, zdravniški pregled za samo opredelitev za darovanje ni potreben.
Ne, organe in tkiva lahko darujejo živi in umrli darovalci. Umrli darovalci lahko po potrjeni možganski smrti darujejo vse organe in tkiva, ki jih danes lahko uporabimo za zdravljenje s presaditvijo. Živi darovalci lahko darujejo samo tkiva in celice, ki imajo sposobnost obnavljanja (krvotvorne matične celice, koža, reproduktivne celice,...), od organov pa le ledvico, del pljuč, del jeter in del tankega črevesja. Vsako darovanje organov in tkiv živega darovalca presoja in odobri etična komisija za presaditve.
Za darovanje organov in tkiv po svoji smrti se lahko opredeli mladoletna oseba po dopolnjenem 15. letu.
V posebnih primerih lahko otrok za časa življenja daruje samo tkiva in celice, ki se obnavljajo, otrok se mora z darovanjem seveda strinjati. Za darovanje organov in tkiv je potrebno dovoljenje staršev oz. zakonitega zastopnika in odobritev etične komisije za presaditve.

Organi in tkiva umrlega otroka se lahko odvzamejo le, če v to privolijo starši oz. zakoniti zastopnik. Če gre za mladoletno osebo, ki je že dopolnila 15 let in se opredelila za darovanje po smrti, transplantacijski koordinator s starši oz. zakonitimi zastopniki opravi pojasnili pogovor. Končno odločitev o možnosti darovanja organov in tkiv sprejmejo starši oz. zakoniti zastopnik umrlega. Kadar je darovalec organov in tkiv otrok, bo primarni prejemnik darovanih organov in tkiv prav tako otrok.
Vse informacije o tem, kako postanete darovalec, dobite na tej povezavi.
Slovenija-transplant vzpodbuja opredelitev za darovanje organov in tkiv za časa življenja v Nacionalnem registru opredeljenih oseb glede darovanja organov in tkiv po smrti. Pisno izjavo lahko izpolnite osebno pri pooblaščeni osebi na enem od pooblaščenih mest ali po elektronski poti na spletnem portalu eUprava. Po potrjeni možganski smrti transplantacijski koordinator pokojnikovim svojcem in bližnjim osebam predstavi možnost darovanja organov in tkiv ne glede na to, ali je bil umrli opredeljen kot darovalec ali ne.

Kadar se je umrli opredelil za ali proti darovanju in je to odločitev izrazil tudi z vpisom v Nacionalni register opredeljenih oseb glede darovanja in tkiv po smrti, je pogovor s svojci o darovanju bolj informativne narave. V primeru jasne pisne opredelitve proti darovanju pogovor s koordinatorjem ni potreben in do darovanja ne pride.

Kadar pa je umrli zgolj ustno izrazil naklonjenost ali nasprotovanje darovanju organov in tkiv po svoji smrti, lahko takšno dejanje olajša odločitev svojcem in bližnjim v čustveno izredno težki situaciji, nima pa enake pravne veljave kot pisna opredelitev. V takem primeru šele po privolitvi svojcev ali bližnjih v darovanje organov in tkiv lahko stečejo postopki za odvzem in presaditev organov in tkiv. Če je umrli izrecno nasprotoval darovanju organov in tkiv ter je svojo voljo le ustno zaupal svojcem ali bližnjim, ki jo nato sporočijo transplantacijskemu koordinatorju, je tako izražena volja enakopravna pisni opredelitvi za ali proti darovanju organov in tkiv.
Opredeljeni darovalec ima pravico in možnost preklicati svojo prvotno odločitev o posmrtnem darovanju organov in tkiv. To stori z izpolnitvijo odstopne izjave osebno pri pooblaščeni osebi na enem od pooblaščenih mest ali po elektronski poti na spletnem portalu eUprava in je na podlagi tega izbrisan iz Nacionalnega registra opredeljenih oseb glede darovanja organov in tkiv po smrti.
Tuji državljani, ki so umrli v Sloveniji, lahko darujejo organe in tkiva po pisni privolitvi njihovih svojcev ali bližnjih oseb.
Opredelitev v slovenskem Nacionalnem registru opredeljenih oseb glede darovanja organov in tkiv po smrti velja samo, kadar oseba umre v Sloveniji. Če državljan Slovenije umre v tujini in so izpolnjeni vsi medicinski pogoji za darovanje organov in tkiv, tamkajšnje zdravstveno osebje skuša stopiti v stik s svojci ali bližnjimi umrlega. Transplantacijski koordinator ali pooblaščena oseba jim nato predstavi možnost darovanja organov in tkiv ter opravi pojasnili pogovor. Postopki za odvzem stečejo, če se svojci ali bližnji v imenu umrlega strinjajo z darovanjem organov in tkiv.
V donorskem sistemu, kakršen je trenutno vzpostavljen v Sloveniji, oseba, ki je umrla doma, ne more postati darovalec, saj je pred pričetkom darovanja potrebno darovalca ustrezno pripraviti v enoti intenzivne terapije.
Darovanje je možno le, kadar je bila nedvoumno in neizpodbitno dokazana možganska smrt. Potrebno je pridobiti tudi soglasje k darovanju, ki ga je lahko izrazil umrli za časa življenja in/ali z darovanjem organov soglašajo svojci ali bližnji.
Izbiro prejemnika natančno določa poseben pravilnik. Prejemnika se določa po več kriterijih; primarni kriteriji so nujnost presaditve, korist od izbrane metode zdravljenja in mesto na čakalnem seznamu.
Slovenija je članica mednarodne organizacije Eurotransplant, ki vključuje osem evropskih držav. Vsak darovalec je vnesen v sistem organizacije Eurotransplant, ki nato poišče najprimernejšega prejemnika v vseh državah članicah mreže Eurotransplant.
Poglavitno načelo darovanja organov in tkiv je anonimnost in v skladu s tem darovalčevi svojci ali bližnji nikakor ne morejo vplivati na izbiro prejemnika.
Ne. Eno poglavitnih načel darovanja organov je popolna anonimnost. Darovanje organov in tkiv je humano in etično-moralno dejanje posameznika. Temelji na neprofitnosti in prostovoljstvu. Darovalec svoje organe daruje zaradi želje po pomoči drugemu. Slovenija-transplant lahko na prejemnikovo željo darovalčevim svojcem ali bližnjim posreduje njegovo zahvalno pismo.
Ne. Eno poglavitnih načel darovanja organov je popolna anonimnost. Darovanje organov in tkiv je humano in etično-moralno dejanje posameznika. Temelji na neprofitnosti in prostovoljstvu. Darovalec svoje organe daruje zaradi želje po pomoči drugemu. Slovenija-transplant lahko na prejemnikovo željo darovalčevim svojcem ali bližnjim posreduje njegovo zahvalno pismo.
Za darovanje organov po Zakonu o pridobivanju in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja ni dovoljeno dati ali prejeti plačila, zato darovalec ali njegova družina ni upravičen/a do kakršnega koli denarnega nadomestila oz. druge premoženjske ali nepremoženjske koristi.
Opredelitev za darovanje nikakor ne vpliva na vašo zdravstveno oskrbo. Po Hipokratovi prisegi so zdravniki dolžni reševati življenja, tako da opredelitev posameznega bolnika kot posmrtnega darovalca pri zdravljenju nima nobene vloge. Zdravnik uporabi vse znanje in razpoložljiva sredstva, da bolniku reši življenje. Šele po potrjeni možganski smrti se začne pogovor o možnosti darovanja in šele po smrti lahko pooblaščeni zdravnik preveri v registru opredeljenih oseb, ali se je umrli za časa življenja opredelil za ali proti posmrtnem darovanju organov.
Vsa večja verstva podpirajo darovanje organov v imenu humanosti in altruizma. Več pojasnil najdete tukaj.
Za darovanje celotnega telesa v znanstvene namene je pristojen Inštitut za anatomijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Dosegljivi so na telefonski številki 01/ 543 73 00.
Ne, krvotvorne matične celice (KMC) vedno odvzamemo živemu darovalcu. Če bi želeli darovati KMC, se lahko vpišete v register Slovenija Donor, ki deluje v okviru Zavoda Republike Slovenije za transfuzijsko medicino. Vse informacije so na voljo na telefonski številki 01/ 543 81 00 ali na spletni strani www.ztm.si.
Zdravniška ekipa lahko organe odvzame le pod pogojem, da so za to izpolnjeni z zakonom strogo določeni pogoji. Odstopanje od predvidenih postopkov je prekršek, za katerega velja kazenska odgovornost.
Obstaja sistem sledljivosti organom. Za vsak odvzeti organ ali tkivo mora transplantacijski koordinator, ki sodeluje pri vsakem odvzemu, napisati poročilo, ki ga pošlje v centralo ET in odda Slovenija-transplantu. Sam je tudi odgovoren, da je odvzeti organ v pravi embalaži, opremljen s pravilno oznako in pravilno transportiran na mesto, ki je bilo odrejeno z alokacijskim sistemom. Koordinator uredi prevoz od mesta odvzema do mesta presaditve. Tudi za vsak presajeni organ obstaja natančen dokument, katerega izvod ima tako ET kot tudi Slovenija-transplant. Noben organ ne more »izginiti«, niti ilegalno »vstopiti« v naš transplantacijski sistem.
Če ste imetnik stare kartice Darovalec, žal niste zabeleženi v Nacionalnem registru opredeljenih oseb glede darovanja organov in tkiv po smrti. Zato vas lepo vabimo, da svojo odločitev uradno zabeležite. Pisno izjavo lahko izpolnite osebno pri pooblaščeni osebi na enem od pooblaščenih mest ali po elektronski poti na spletnem portalu eUprava.
Da. Telo se ohrani v celoti in možen je pokop z odprto krsto.

O PRESADITVI ORGANOV IN TKIV

Presaditev organov je operativni poseg, kjer nepovratno okvarjen organ zamenjamo z zdravim organom, ki ga je daroval umrli ali živi darovalec. Presaditev organov je edina možna metoda zdravljenja pri bolnikih, pri katerih so bile izčrpane vse ostale možnosti zdravljenja.
Presaditev organov potrebujejo bolniki, ki imajo hudo okvarjeno funkcijo lastnih organov in pri katerih so bile izčrpane vse ostale možnosti zdravljenja. Ti bolniki so uvrščeni na čakalni seznam, izbira primernega prejemnika za darovani organ poteka po več kriterijih.
Odvzem organov poteka v enakih pogojih kot druge kirurške operacije. Izvaja jih strokovno usposobljena ekipa kirurgov v enajstih donorskih bolnišnicah po Sloveniji. Po odvzemu organov ostane na telesu viden le kirurški rez. Po odvzemu organov in tkiv lahko telo umrlega prevzamejo svojci ali bližnji.
Po odobritvi interdisciplinarnega konzilija in podpisu soglasja bolnika za zdravljenje s presaditvijo, je bolniku dodeljena posebna šifra, s katero je uvrščen na čakalni seznam. V čakalni seznam se ob šifri bolnika vpiše tudi podatke o zdravstvenem stanju bolnika in nekatere druge podatke, ki so pomembni za presaditev. Bolnik je hkrati uvrščen na nacionalni in Eurotransplantov čakalni seznam.
Za nadzor čakalnega seznama prejemnikov je odgovoren Slovenija-transplant. Odločitev o uvrstitvi določenega bolnika na čakalni seznam prejemnikov sprejmejo posamezni interdisciplinarni konziliji na klinikah, ki opravljajo presaditve posameznih organov.
Izbor najustreznejšega prejemnika se izvaja ob vsakem novem razpoložljivem organu. Izbira prejemnika je natančno določena s posebnimi pravilniki. Prejemnika se določa po nujnosti presaditve oz. zdravstvenem stanju prejemnika, koristi od izbrane metode zdravljenja, mestu na čakalnem seznamu, oddaljenosti prejemnika od transplantacijskega centra, nacionalni prioriteti, od koder izvira organ.
Nikakor ni vseeno, komu zdravniška ekipa presadi odvzeti organ. Če želimo, da bo prejemnikovo telo organ sprejelo in bo organ v njem deloval še dolgo časa, mora biti organ čim bolj skladen s prejemnikovim telesom. Za nekatere organe je dovolj le skladna krvna skupina, velikost, za druge (npr. za ledvice) pa je potrebna večja tkivna skladnost. Nasprotno za večino tkiv te omejitve ne veljajo.
Preizkuse tkivne skladnosti in tipizacijo tkiv opravljajo v Centru za tipizacijo tkiv, ki deluje v okviru Zavoda RS za transfuzijsko medicino. Služba deluje 24 ur na dan. Po smrti zdravniki darovalcu odvzamejo bezgavko in krvni vzorec, ob odvzemu organov pa še del vranice. Vse vzorce dostavijo dežurnemu osebju v laboratoriju, kjer določijo fenotip HLA in opravijo navzkrižne preizkuse med darovalcem in možnim prejemnikom.
Če za določen darovan organ v Sloveniji ni ustreznega prejemnika, se organ ponudi mreži Eurotransplant, ki poišče ustreznega prejemnika na svojem območju.
Presaditve organa v Sloveniji ni potrebno dodatno plačati. Stroške presaditve in zdravljenja za slovenske državljane krije ZZZS.
Nadzor nad odvzetimi in presajenimi deli telesa izvajata Slovenija-transplant in Eurotransplant. Nadzor se prične v operacijski dvorani ob odvzemu organov, kjer transplantacijski koordinator vsak odvzet organ ali tkivo natančno dokumentira. Evidenco odvzetih organov vodita hkrati Slovenija-transplant in Eurotransplant. Transplantacijski koordinator dokumentira vsak organ ali tkivo, ki je bilo presajeno v Sloveniji, in vsak organ ali tkivo, ki je bilo izročeno ali pridobljeno iz mreže Eurotransplanta. Če organ ali tkivo ni bilo presajeno, se ga po vnaprej določenem postopku uniči pred komisijo in izda potrdilo o uničenem organu. Podpisniki tega potrdila so odgovorni strokovnjaki. Slovenija-transplant potrdilo pošlje Eurotransplantu in obratno. V Slovenija-transplantu in Eurotransplantu je tako zabeležena presaditev in izmenjava vsakega organa:
  1. ki ga je daroval umrli darovalec v Sloveniji in je bil presajen v Sloveniji;
  2. ki ga je daroval umrli darovalec v Sloveniji in je bil presajen v enem izmed centrov, vključenih v mrežo Eurotransplant;
  3. ki je bil poslan iz mreže Eurotransplant in je bil presajen v Sloveniji;
  4. ki izvira iz države, ki ni vključena v mrežo Eurotransplant in je bil presajen v Sloveniji.
Čakalna doba za posamezen organ je zelo različna in je tudi nepredvidljiva, odvisna od tkivne skladnosti darovalca in prejemnika, krvne skupine in tudi drugih dejavnikov. Okvirna čakalna doba za presaditev ledvice v Sloveniji je npr. eno do dve leti.

PRAVNO-FORMALNI VIDIK TRANSPLANTACIJSKE DEJAVNOSTI

Po potrjeni možganski smrti in privolitvi v darovanje ima dostop do zdravstvene dokumentacije darovalca ob izbranem zdravniku tudi celotna ekipa zdravnikov specialistov, ki sodeluje v procesu presaditve organa.
Zdravstvena dokumentacija prejemnika je dostopna njegovemu izbranemu zdravniku, transplantacijskemu koordinatorju in skupini zdravnikov v transplantacijski ekipi.
Tehnologija vpisa v elektronski register je glede tehnološke varnosti v skladu s sodobnimi standardi in smernicami.
Etično komisijo za presaditve imenuje minister za zdravje.

PSIHOLOŠKA PODPORA IN SVETOVANJE V PROCESU DAROVANJA IN PRESADITVE

V prvi vrsti nudi darovalčevim svojcem ali bližnjim psihološko oporo transplantacijski koordinator, ki je za takšne situacije primerno usposobljen. Prav tako jim je na voljo tudi za svetovanje in vsa vprašanja v zvezi s potekom darovanja organov in tkiv. Če svojci ali bližnji potrebujejo ali želijo dodatno psihološko pomoč in svetovanje, jim je po dogovoru za pogovor na voljo tudi klinična psihologinja, ki sodeluje s Slovenija-transplantom.
Prejemniku v obdobju čakanja na presaditev nudi psihološko oporo in svetovanje klinična psihologinja, ki sodeluje s Slovenija-transplantom. Prvo srečanje s klinično psihologinjo opravi prejemnik kmalu po odločitvi interdisciplinarnega konzilija o primernosti bolnika za zdravljenje s presaditvijo. Klinična psihologinja vsakega bodočega prejemnika obravnava individualno.