Letni sestanek je edinstvena priložnost za osebna srečanja, izmenjavo mnenj, načrtov za prihodnost in izpeljavo skupnih projektov med državami članicami. Z novim vodstvom je zavel svež veter in dinamična strategija upravljanja Eurotransplanta, ki že nekaj let združuje 8 držav: Nizozemsko, Nemčijo, Slovenijo, Hrvaško, Madžarsko, Avstrijo, Belgijo in Luksemburg. Vsaka država ima popolno avtonomijo pri vpeljevanju nacionalne zakonodaje, strokovnih protokolov in etično sprejemljivih programov na področju darovanja in presaditev organov in tkiv. Razlike so tudi v organiziranosti nacionalnih sistemov, pristojnostih, uporabi programske opreme in sodobnih tehnologij pri izmenjavi in pošiljanju podatkov o darovalcih in prejemnikih. Pojavljajo se dodatne želje nekaterih sosednjih držav za priključitev Eurotransplantu. Nacionalne specifike predstavljajo vedno večje izzive v skupnnih procesih optimalne in pravične alokacije organov, zato so potrebne nove strategije za učinkovito delovanje v prihodnosti.
Ena od središčnih tem simpozija so bile obsežne zbirke podatkov, potrebe po posodobitvah tehnologij in izboljšanju kakovosti posredovanih podatkov, optimizacije modelov zbiranja in izmenjave podatkov v skladu z nacionalnimi zakonodajami o uporabi zdravstvenih podatkov in EU direktivami na področju varovanja osebnih in občutljivih podatkov. Velike spremembe se obetajo tudi na področju algoritmov in kriterijev za alokacijo organov. Obstoječi sistem še vedno temelji predvsem na prvotnem iz leta 1996, določeni segmenti so zastareli. Predstavljene so bile simulacije predlaganih sprememb, kompleksne matematične operacije, ki bodo morda krojile alokacije že v bližnji prihodnosti. Vse z namenom zagotovitve še večje pravičnosti, kakovosti in varnosti na področju zdravljenja s presaditvijo organov.
Večina držav članic si želi skupnega sodelovanja pri oblikovanju kriterijev za še ne uradno priznano delovno mesto koordinatorja za transplantacije, saj se države na tem področju med seboj precej razlikujejo. Iniciativa je v tem trenutki zelo prisotna v celotni evropski uniji, kjer smo celo vodje delovne skupine na omenjenem področju certifikacije in licenciranja delovnega mesta koordinatorja za transplantacije. Izražene so bile tudi težnje po spremembah in optimizaciji procesov za transplantacijske koordinatorje v fazi ocene primernosti organa za presaditev in skladnosti med darovalci in prejemniki. Direktorja med drugim prepoznavata nujnost hitrega in učinkovitega dostopa do opravljenih slikovnih preiskav umrlih darovalcev in to v polni kvaliteti. To trenutno še ni omogočeno. Pogosto se slikovno gradivo pošilja kot fotografije zaslona preko WhatsApp sporočil, kar je iz več varnostnih in strokovnih vidikov problematično. Glede na specifike posameznega območja bi bilo najbolj smotrno, da bi imela vsaka država svoj poenoten sistem. Kot zgleden primer je bila izpostavljena Belgija, kjer so že na nacionalni ravni preko spletnega portala Twin z geslom dostopne celotne (anonimizirane) RTG in CT datoteke organov umrlih darovalcev. Posledično je odločanje o primernosti organa olajšano, tudi verjetnost zavrnitve organa ob prihodu v bolnišnico prejemnika je zmanjšana. Vsekakor vredno premisleka, kako bi podobno lahko uredili v drugih državah.
Pozornost v razpravah je bila namenjena tudi drugim aktualnim temam, med drugim uporabi perfuzijskih naprav, ki lahko podaljšajo čas »preživetja« organov izven človeškega telesa. In ne samo to. Zadnje raziskave dokazujejo, da je mogoče funkcijo odvzetih organov na takih aparaturah izboljšati, zamenjati krvno skupino in izvesti še druge »manipulacije«, s pomočjo katerih se bistveno manj organov zavrže kot neuporabnih. V večini držav tovrstne aparature že uporabljajo, predvsem za srce in jetra. Konsenz strokovnjakov je, da so potrebne še dodatne raziskave, ki bodo na podlagi dokazov pokazale, kakšen vpliv imajo te naprave na dolgoročno uspešnost presaditve. Sedaj je odločitev za uporabo perfuzijskih naprav prepuščena predvsem finančnim zmožnostim in drugim specifikam posameznih transplantacijskih centrov. Predvsem se poraja dilema, ali je uporaba naprave za vzdrževanje jeter za “premostitev noči” lahko enakovredna takojšnji presaditvi. S tem bi se namreč zmanjšala možnost napak zaradi utrujenosti kirurški ekip, hkrati bi se povišala kvaliteto življenja transplantacijskih timov. Pobudo za uporabo take naprave smo dali tudi sami v UKCL, saj si želimo optimizacije procesov v celotni verigi, od darovanja do presaditve.
Vse pohvale organizatorjem za zanimivo in uspešno letno srečanje, ki je vsem prineslo dodatno potrebno energijo in zagon za nadaljnjo skupno sodelovanje.
Andrej Gadžijev, Jana Šimenc, Katarina Bole
