Jelka Kramarič, dr. med. iz Slovenija-transplanta za medij Svet24 pojasnjuje strahove, mite in dejstva o darovanju organov v Sloveniji, ki jih velja poznati. Informativen intervju preberite tukaj. Objavljamo izsek iz pogovora.
Koliko življenj lahko rešimo z enim telesom?
V bistvu lahko pomagamo do devetim ljudem. Z organi predvsem rešujemo življenja, s tkivi pa bistveno izboljšamo kakovost življenja, saj včasih rešujemo tudi hude opekline, ki so lahko življenjsko ogrožajoče.
V Sloveniji je zelo malo opredeljenih, a smo vseeno visoko na svetovni lestvici. Kaj to pomeni?
Res že nekaj časa opažamo razkorak med številom uradno opredeljenih in splošno naklonjenostjo ljudi darovanju organov. To ni značilnost samo Slovenije, podobno opažajo tudi v tujini. Ko je treba svojo opredelitev dejansko formalno zabeležiti, se ljudem začnejo porajati dvomi, vprašanja in strahovi. Po drugi strani gre za temo, o kateri se ljudje ne radi pogovarjajo, ker je povezana z lastno minljivostjo in smrtjo. Večina tekom življenja sploh ne pomisli, da bi se opredelila. Ti strahovi so pogosto posledica nepoznavanja področja, ker v javnosti krožijo različni miti in neresnice. Mi smo tu zato, da na ta vprašanja odgovarjamo in razrešujemo dileme.
Želeli bi si, da bi si ljudje vzeli čas in poiskali verodostojne informacije o tem, kako sistem darovanja organov pri nas deluje, da je varen, pregleden, skladen z zakonodajo in da znotraj njega obstajajo številne varovalke. Najpomembnejše pa je, da se ljudje o tem doma pogovorijo, saj so na koncu prav svojci tisti, ki so glasniki volje svojega umrlega bližnjega. V tisti težki situaciji jim ogromno pomeni, če to voljo poznajo.
Je res, da osebni zdravnik nima vpogleda o naši opredelitvi?
Osebni zdravnik res nima dostopa do tega podatka. Register opredeljenih je popolnoma ločen od vseh ostalih zdravstvenih podatkov, to je ena od varovalk sistema. Zdravniki, ki vas zdravijo ob hujši nesreči ali nezgodi, nimajo vpogleda v ta podatek. Ta se odklene šele po smrti, in to lahko storijo le pooblaščene osebe, ki nikoli niso iste osebe kot tiste, ki vas zdravijo.
Torej je mnenje, da bi se zdravniki manj trudili, če vedo, da si darovalec, napačno?
Ljudi je neutemeljeno strah marsičesa. Razumemo to, saj krožijo različne informacije in miti. Tudi slabi primeri, napake, zlorabe iz drugih držav mečejo slabo luč na naš sistem. Napaka je, če posplošujemo in primerjamo sisteme, ki so neprimerljivi. Zdravniki vedno naredijo vse, da rešijo življenje, to je glavno poslanstvo zdravnika. Kot rečeno, šele, ko je smrt potrjena po strogih medicinskih in pravnih postopkih, se sploh lahko odpre možnost darovanja organov. Takrat stopijo v postopek popolnoma ločene ekipe od tistih, ki so bolnika zdravile.
Več preberite tukaj.
Foto: Jure Klobčar (Svet24)
