Kako darovanje organov v Sloveniji v resnici poteka, kdo lahko postane darovalec in zakaj nekateri najpogostejši strahovi nimajo podlage v dejstvih, v intervjuju na portalu Med.Over.Net pojasnjuje Andrej Gadžijev, dr. med., direktor Zavoda RS za presaditve organov in tkiv Slovenija transplant. Objavljamo izsek iz pogovora: Kaj bi si želeli, da bi o darovanju organov vedel prav vsak? Predvsem tri stvari.
- Prva je, da je zdravljenje bolnika vedno na prvem mestu in je povsem ločeno od darovanja organov. Dokler je človek živ, je naloga zdravstvene ekipe, da ga zdravi in mu poskuša rešiti življenje. Podatek o njegovi opredelitvi za darovanje se lahko preveri šele po uradno potrjeni smrti.
- Druga je, da darovalec organov po smrti ne more postati vsak človek, ki umre. Darovanje organov je mogoče le v bolnišničnem okolju in ob izpolnjenih natančno določenih medicinskih pogojih, zato je dejanskih možnosti za darovanje razmeroma malo. Prav zato je vsak primer tako dragocen.
- Tretja pa je, da imamo v Sloveniji zelo dobro urejen, varen, etično naravnan in pregleden sistem. Vsi odvzeti in presajeni organi so sledljivi, dodeljevanje ni prepuščeno posamezniku in v slovenskem donorsko-transplantacijskem sistemu nismo ugotovili trgovine z organi ali drugih tovrstnih zlorab.
V pogovoru z novinarko Miro Ćirović Andrej Gadžijev poudarja: “Darovanje je prostovoljna odločitev. Nihče vanjo ne sme biti prisiljen. Mislim pa, da je prav, da se o njem vsak od nas vsaj enkrat resno pogovori sam s seboj in s svojimi bližnjimi. Brez darovanja namreč ni presaditev – in s tem ni možnosti zdravljenja za ljudi, pri katerih je presaditev edina preostala možnost zdravljenja in preživetja.”
S katerimi miti in napačnimi prepričanji o darovanju se najpogosteje srečujete?
Najbolj me skrbi prepričanje, da zdravniki človeka ne bi zdravili enako zavzeto, če bi vedeli, da je opredeljen za darovanje. To ne drži že iz zelo preprostega razloga: zdravniki, ki človeka zdravijo, njegove opredelitve sploh ne morejo videti. Podatek je za časa življenja zaklenjen.
Pogost je tudi dvom glede možganske smrti. Možganska smrt je smrt; ni koma in ni stanje, iz katerega bi se človek lahko zbudil. Gre za dokončno in nepovratno prenehanje delovanja celotnih možganov. Smrt se ugotavlja po strogo predpisanih medicinskih merilih, zdravniki, ki jo ugotavljajo, pa so ločeni od ekip za odvzem in presaditev organov.
Drugi miti so, da je človek lahko prestar za darovanje, da darovanju nasprotuje vera ali da po odvzemu organov ni mogoč običajen pogreb. Tudi to ne drži. Večja svetovna verstva prostovoljno in etično darovanje organov podpirajo, telo darovalca pa je po odvzemu kirurško oskrbljeno in svojci lahko opravijo običajne pogrebne obrede.
Pojavljajo se tudi zgodbe, da je mogoče organ kupiti ali “preskočiti vrsto”. V slovenskem sistemu to ni mogoče. Dodeljevanje organov je sledljivo in poteka po vnaprej določenih medicinskih merilih v sodelovanju z Eurotransplantom.
Kaj bi rekli človeku, ki darovanje podpira, vendar se še vedno ne more odločiti za uradno opredelitev?
Ne bi ga silil k odločitvi. Opredelitev mora biti osebna, svobodna in informirana odločitev. Svetoval bi mu, naj se najprej dobro informira iz zanesljivih virov in se o tem pogovori s svojimi bližnjimi. Lahko se opredeli za darovanje ali proti njemu, odločitev pa lahko pozneje tudi spremeni. Če pa človek darovanje načelno podpira, ima uradna opredelitev zelo praktičen pomen. Njegovi svojci v trenutku smrti ne bodo postavljeni pred vprašanje: “Kaj bi si on želel?” Odgovor bo že dal sam. Morda je koristno razmisliti tudi z druge strani. Če bi sam zbolel tako hudo, da bi bila presaditev moja edina možnost zdravljenja, bi verjetno želel, da mi je takšno zdravljenje na voljo. Brez ljudi, ki so pripravljeni darovati, tega zdravljenja ni.
—-
Vabimo, da preberete članek v celoti. Vsebuje ključna pojasnila, ki se dotikajo vsakega od nas. Ob koncu je tudi povabilo na multimedijsko gledališko-plesno predstavo “Odloči se”, ki bo 4. septembra 2026 ob 18. uri bo v Gledališču Park v Murski Soboti.
