Zadnjih 25 let je darovanje po cirkulatorni smrti (DCD) ena pomembnejših tem in razvojnih usmeritev v donorski medicini. Izkušnje in implementacija tega programa v evropskih državah so raznolike. Po podatkih Sveta Evrope je bilo v območju, ki ga zajema, v letu 2023 12.592 umrlih darovalcev, od tega 24 % (3.057) DCD, 76 % (9.535) pa po možganski smrti. Strokovnjaki iz celega sveta si aktivno prizadevajo, da bi se progam DCD vpeljal v vse države.
Umrli darovalci v državah Sveta Evrope v letu 2023 (Foto: Andrej Gadžijev).
V Sloveniji programa DCD še ne izvajamo, se pa pripravljamo na razvojni premik. Aktivna udeležba na tem središčnem kongresu je bila zato pomembna za razumevanje zgodovinskega razvoja in trenutnega stanja na področju DCD. Številni prispevki najboljših strokovnjakov in strokovnjakinj so prikazali podrobnosti o postopkih in variacijah DCD, definicije in klinične rezultate, vpogled v regulatorne okvire in rešitve, kriterije DCD, primerjave in učinkovitost t.i. normotermne regionalne perfuzije (NRP) in druge aktualne teme.
Gadžijev je takole strnil vtise s kongresa: »Strokovna javnost je soglasna, da je program darovanja po cirkulatorni smrti vedno pomembnejši vir in način darovanja organov. Je pristor, s katerim bi vse države zmanjševale razliko med potrebami po takem načinu zdravljenja in trenutno razpoložljivimi organi. Zmanjšale bi se tudi neenakosti med državami in preprečevala bi se koruptivna (kazniva) dejanja. Po dveh, treh desetletjih izkušenj z DCD programi, so protokoli bolj jasno definirani, etične dileme bolj pojasnjene, predvsem pa so rezultati presaditev z organi, podarjenimi po DCD, primerljive kakovosti ali z uporabo najnovejše (in ne nujno najdražje) tehnologije celo boljši v primerjavi z darovanjem po možganski smrti. Na kongresu je bilo precej časa namenjenega razpravam o konceptih ireverzibilnosti in nepovratnosti. Glede na različne interpretacije in z nevrološkega vidika neutemeljeno zmedo, ki jo povzroča uporaba torako-abdominalne NRP za revitalizacijo posameznih organov za darovanje, se pojavljajo ideje o univerzalni definiciji smrti. V strokovni javnosti je premalo jasno, da pri vsakem DCD na koncu pred odvzemom organov vedno nastopi tudi možganska smrt. Možganskih funkcij in človekove zavesti tudi z najsodobnejšimi tehnologijami NRP ni mogoče obuditi.
Slovenska zakonodaja ne preprečuje vpeljave DCD pri nas. Glede na razmere v zdravstvenem sistemu in organiziranost nacionalne donorsko-transplantacijske mreže, razmišljamo o programu kontrolirane DCD in pa nekontrolirane DCD z ECMO. Vsekakor pa bo v bližnji prihodnosti potreben premik v smeri razvoja. Premalo poudarjamo, da je postopna vpeljava programa DCD, med katero sproti razstiramo in naslavljamo vse strokovne in etične dileme, velika in dobra priložnost za izboljšanje kakovosti in zvišanje strokovnih standardov medicinske oskrbe ob koncu življenja. Področja, ki je pri nas še precej nedorečeno in premalo razvito.«
Andrej Gadžijev, dr. med., na kongresu.
Predstavitev Gadžijeva End-of-life care as a prerequisite for DCD implementation poglejte tukaj.
Več informacij in podroben program kongresa pa najdete tukaj.
