“Edino, kar si res želim je, da ne bi bila tukaj. A sem. S hvaležnostjo, da se je Slovenija-transplant ob evropskem dnevu darovanja organov odločil nameniti pozornost svojcem darovalcev. Sem mama, zato sem bila, sem in vedno bom glas mojih dveh sinov. Zato sem tukaj. Sem glas 14-letnega Urbana. Darovalca. In glas njegovega tri leta mlajšega brata Tadeja.
Še danes ne morem in ne želim verjeti, da je to kar vam bom povedala sploh res. Prav danes je natanko 75 tednov od Urbanove operacije, s katero je rešil 3 življenja in jih osrečil še mnogo več. Kar je zanje zgodba s srečnim koncem, pa je za nas zgodba nepojmljivega slovesa, žalosti in darovanja. Ta zgodba, z dvema diametralno različnima koncema, se je začela nekaj dni prej – 30. aprila 2024. Na sončen, počitniški dan se je Urbanu, ne po njegovi krivdi, med organiziranim treningom zgodilo, kar se ne bi smelo – nikoli in nikomur! Še vedno podoživljam takratno sočasno, grozljivo tesnobo, da nekaj ni v redu; panično in neuspešno klicanje Urbana in njegovih trenerjev, zakaj jih še ni nazaj; in potem: TISTI klic, policija, vožnja s sireno na urgenco … tam pa neskončno dolgi trenutki, informacije, ki jih ne moreš niti dojeti niti sprejeti. In hkrati zaupanje in upanje v moč zdravnikov. Vse do trenutka, ko se upanje, hrepenenje, prošnje in zaupanje spremenijo v spoznanje nemoči, bolečine, žalosti in obupa. Ponovno bi se zahvalila zdravniku dr. Rihardu Knaflju in sestram, ki so nam bili ob trenutku, ki ga ne bi smela doživeti nobena družna, ob nas. Čutili smo njihovo podporo in iskreno sočutje.
A kljub temu, telo in srce ne sledita možganom, ne zmoreš in nočeš verjeti slišanemu … in prav takrat sledi tudi vprašanje: »Ali bi darovali organe?«
Danes vem, da bi Urbanova tragedija lahko bila in bi tudi morala biti preprečena. Posledice dogodka, ki ga ne bi smelo biti, pa so bile za Urbana tako hude, da ga kljub požrtvovalnosti in znanju reševalcev, zdravnikov in sester, niso uspeli rešiti. Tisti dogodek na treningu je Urbanu vzel vse: sanje, načrte … življenje. Tudi v življenjih Urbanovih svojcev je ukradel radost, veselje, pričakovanja. Uničil je moje življenje – vse, kar ostaja in se dogaja po krivični in nenadni izgubi mojega zdravega, srečnega in srčnega otroka, čutim kot moje posmrtno življenje.
Povabilo, da se kot ena od mnogih svojcev darovalcev izpostavim, sem sprejela predvsem zaradi 3 razlogov:
- Zame najpomembnejši je, da se lahko javno iz srca zahvalim mojima fantoma Urbanu in Tadeju za njuni plemeniti ravnanji:
Urbanu – ki je svojemu bratu med enim od njunih pogovorov zaupal, da bi bil darovalec. Ta, za najstnika kar nenavadna odločitev, za katero midva z možem nisva niti vedela, je povsem v skladu z Urbanovim značajem in načinom razmišljanja. Tako, kot sta oba – nesebično in brez pogojevanj podarjala svoja oblačila, igrače in športne pripomočke Rdečemu križu, ko jih nista več potrebovala; tako se mu je gotovo zdelo še posebej plemenito darovati organe nekomu, ki jih nujno potrebuje. In takrat 10-letemu Tadeju, ki je v najtežjem trenutku svojega življenja, ko se je v bolnišnici poslavljal od brata, zmogel toliko zbranosti in poguma, da je pred vsemi povedal, da bi Urban želel biti darovalec. S tem je tudi Urbanu, ki mu je bila odvzeta možnost, da uresniči svojo največjo željo postati izumitelj ali znanstvenik, to izpolnil. Urban je na svoj edinstven in najbolj plemenit način vstopil v svet znanosti.
S svojim dejanjem je Tadej, nevede, tudi naju z Rokom odrešil bremena odločitve o darovanju organov najinega otroka. Iskreno ne vem ali bi bila, v šoku kakršnem sva bila, dovolj močna sprejeti tako odločitev brez Tadejeve pomoči.
- Ob naši nepojmljivi zgodbi želim sporočiti, kako zelo razbremenilna je opredelitev o darovanju organov za časa življenja. Razbremenilna za svojce, ki se lahko popolnoma nepričakovano, v trenutkih travme in obupa, znajdejo v grozljivi situaciji. Naju je tega vprašanja odrešil Tadej, saj smo z odločitvijo prehiteli to vprašanje.
Mnogi pa so med najtežjimi trenutki še vprašani: »Ali bi darovali organe?« In temu mora slediti odgovor. Kajti tudi odločitev proti darovanju organov ljubljene osebe je odločitev. Ne ena in ne druga odločitev ni enostavna in pri obeh se skozi pot žalovanja verjetno odpirajo dvomi in vprašanja.
Mene so čez čas spremljale nočne more in dvomi, kako je potekalo darovanje organov, ali je bilo pred darovanjem res vse storjeno za reševanje Urbana, občutek krivde in nemoči, da bi bila poleg lastnega otroka, ko so izklopili aparate, … Sem pa spoznala gospo, ki se je po izgubi ljubljene osebe odločila drugače. In čez čas jo je med obdobjem težkega žalovanja preganjal občutek krivde, da je verjetno nekje zaradi njene odločitve nekdo ostal brez možnosti okrevanja.
Z opredelitvijo, se lahko izrečete ZA ali PROTI darovanju organov. Oboje je prav. Verjetno pa je prav formalna opredelitev ali vsaj zelo iskren pogovor s svojci o darovanju, edina drobna razbremenitev najbližjih. Sama čutim, da z opredelitvijo omogočite svojim bližnjim, da se jim morda nekoč ne bo treba odločati o nepredstavljivem, pač pa le slediti vaši želji in le to spoštovati.
Misel pravi: “En človek ne more rešiti sveta. A če rešiš eno življenje, si rešil svet.” Prav vsak darovalec je nekomu rešil svet. Dobesedno. Moj Urban je trem. To plemenito dejanje darovalca ter moč in nesebično pomoč njihovih svojcev, bi bilo potrebno v družbi povzdigniti in najti primeren način ozaveščanja, sporočanja in spominjanja. Morda tako, da se zgodbe o transplantacijah organov s srečnim koncem, ki so pogostokrat izpostavljene v medijih, pričnejo z zahvalo ali poklonom darovalcem. Kajti prav darovalci so up, so začetek, so možnost za zdravljenje, ki se nato izpelje z znanjem in požrtvovalnostjo zdravnikov in vsega strokovnega kadra, ki sodeluje pri transplantaciji. Tako bi v družbi izpostavili plemenitost darovanja organov, svojcem pa potrditev neprecenljivosti take odločitve.
Svojci darovalcev živimo vsak s svojo intimno potjo žalovanja, sprejemanja nesprejemljivega. Naša brazgotina ni vidna, a je globoka in boli. Vsak trenutek. Težko se je izpostaviti, spregovoriti, odpirati bolečino in odgovarjati na vprašanja ali celo pomisleke o odločitvi. Na primeren način pa bi potrebovali oporo, pomoč pri predelovanju občutij, ki se pojavijo šele tedne ali mesece po darovanju organov.
Menim, da bi bilo primerno tudi obeležje darovalcem, spomenik plemenitosti in hvaležnosti. Z njim bi simbolično pokazali neprecenljivo vrednost življenja – tako naših najbližjih, ki niso imeli sreče, da bi jih znanje zdravnikov in sodobna znanost uspeli rešiti kot tudi življenja prejemnikov, ki so bila rešena.
Bi se danes odločila enako? Bi! Ker sedaj čutim, da je bilo za vse nas pravilno. Ker sem ponosna, da je Urban rešil življenja in jih mnogo osrečil. Ker srčno privoščim vsakemu prejemniku, da je dobil ta neprecenljivi dar. Upam in želim pa si, da bi prejemniki Urbanovih organov živeli po njegovem načelu – carpe diem. Ob prvi obletnici njegovega darovanja sem se v njegov spomin in poklon tudi sama formalno opredelila za darovanje. Sledim Urbanovi sledi.”
Polona F., Urbanova in Tadejeva mama
