Trgovina z organi: ukrepanje in odgovornost

V državah, ki nimajo urejene zakonodaje s področja pridobivanja in presaditve delov človeškega telesa, kjer bolni nimajo dostopa do zdravljenja s presaditvijo znotraj javnega zdravstvenega sistema, kjer za premožne delujejo visoko specializirane zasebne klinike, kjer vlada družbeni razkorak med obubožanimi in izjemno bogatimi okoliščine izkoriščajo organizirane kriminalne združbe, ki vodijo trgovino z ljudmi z namenom odvzema organov in trgovino s človeškimi organi. Trgovina s človeškimi organi in transplantacijski turizem (potovanje v tujino z namenom ilegalne presaditve z organom neznanega izvora) so kazniva dejanja, kršitve temeljnih človekovih pravic in teptanje človekovega dostojanstva. Poudarjamo, da presaditve na črnem trgu izven etičnih in urejenih sistemov pomenijo resno tveganje za zdravje darovalcev in prejemnikov. Zaradi okužb, nestrokovnih posegov in zapletov po operaciji večina prejemnikov kmalu po presaditvi umre.

Transplantacijski turizem se najpogosteje izvaja v državah v razvoju, posamezni primeri pa so zabeleženi tudi v državah Sveta Evrope. Dejanski obseg tovrstnih kaznivih dejanj ostaja neznan, od 5 do 10 % presaditev po vsem svetu naj bi se izvedlo v okviru (organizirane) mednarodne ilegalne trgovine z organi. Ledvice so najpogosteje predmet trgovine.

V Sloveniji trgovine z organi in zlorab v sistemu ni, tudi tveganje za zlorabe je zelo nizko. Nacionalni donorski in transplantacijski sistem je zakonsko dobro urejen, nadzorovan, varen, etičen in povsem pregleden. V sistemu se ne more pojaviti organ nejasnega izvora, vsi prejemniki organov pa so doživljenjsko vodeni v Centru za transplantacijsko dejavnost v UKC Ljubljana. Vrhunsko zdravljenje s presaditvijo je v sklopu osnovnega zdravstvenega zavarovanja dostopno vsem, ki ga potrebujejo. Čakalni časi za zdravljenje so relativno kratki. Z izmenjavo organov med članicami Eurotransplanta zagotavljamo boljše možnosti za skladnost med darovalci in prejemniki in zagotavljamo presaditve v urgentnih primerih. Široko je dostopno tudi nadomestno dializno zdravljenje ob odpovedi delovanja ledvic. Darovanje organov temelji izključno na altruizmu in prostovoljni odločitvi. Prevladuje darovanje organov po smrti, darovanje ledvice v času življenju je redko (1-2 primera na leto). Vsak primer preuči in odobri Etična komisija za presaditve.

Skladno s Konvencijo Sveta Evrope proti trgovini s človeškimi organi so vse presaditve organov izven države brez napotitve lečečega specialista in brez vnaprejšnjega dogovora s transplantacijskim centrom izven Slovenije kazniva dejanja in predmet kazenskega pregona.

Od leta 2017 je Zavod Slovenija-transplant nacionalna točka za anonimizirano poročanje o tovrstnih primerih. Do sedaj nismo zaznali primera nedovoljene prakse. Sodelujemo tudi s Policijo, ministrstvi za zdravje, pravosodje, notranje in zunanje zadeve ter nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z žrtvami trgovine z ljudmi. Neodvisne organizacije in nadzorni organi prav tako ne poročajo o primerih ali sumu na trgovino z organi v Sloveniji.

Vsak, ki zazna sum na zlorabo ali trgovino z organi, lahko odda anonimno prijavo na Policijo prek spletnega portala na povezavi.

ODGOVORNOST ZDRAVSTVEGA OSEBJA PRI PREPREČEVANJU KAZNIVIH DEJANJ

Z dobro informiranostjo, skupnostnim pristopom in ničelno toleranco do neetičnih dejanj lahko vsi prispevamo k preprečevanju in zaustavitvi trgovanja s človeškimi organi in zlorabljanju obubožanih žrtev. Ker bolniki po presaditvi potrebujejo dolgotrajno po-operativno specializirano spremljanje in zdravstveno oskrbo, lahko zdravniki specialisti med ambulantnimi obravnavami zaznajo bolnike, ki so prejeli organ oz. odšli na presaditev v tujino, izven nacionalnih, etičnih in varnih programov. Poročanje zdravstvenega osebja ob zaznanem najmanjšem sumu na nedovoljena in neetična dejanja je pomembnejše od zavezanosti k zdravniški molčečnosti.

Pri kaznivih dejanjih, povezanih s presaditvijo, vedno sodelujejo zdravniki in drugo zdravstveno osebje. Imajo odločilno vlogo, saj ocenjujejo medicinsko primernost za darovanje in ujemanje med darovalci in prejemniki organa, izvajajo operativne postopke in obravnavajo bolnike po posegu. Zato ima zdravstveno osebje pomembno vlogo in odgovornost pri preprečevanju in izkoreninjenju nelegalnih in neetičnih dejanj.

Priporočila Svetovnega medicinskega združenja za ravnanje zdravstvenega osebja so sledeča:

  1. Zdravniki ne smejo presaditi organa, ki je bil pridobljen na nezakonit način oz. je nejasnega izvora. Če obstaja najmanjši utemeljen sum glede izvora organa, se organ ne sme uporabiti. Če se od zdravnika ali kirurga zahteva presaditev organa, ki je bil pridobljen s finančno transakcijo, brez veljavnega soglasja darovalca ali izven uradnega nacionalnega donorskega programa, ne smejo izvesti presaditve. Razloge morajo jasno pojasniti potencialnemu prejemniku oz. prejemnici.
  2. Zdravniki morajo v pred-operativni oceni potencialnih živih darovalcev oz. darovalk poleg ocene medicinske primernosti posameznika preveriti, da oseba ni bila na kakršen koli način prisiljena k darovanju, da v postopku ne sodeluje zaradi finančne koristi ali kakršne koli druge pridobitnosti. Natančno morajo preučiti legitimnost odnosa med darovalcem_ko in prejemnikom_co in altruistično motivacijo za darovanje. Zdravniki morajo biti še posebej pozorni na znake, ki nakazujejo na kaznivo dejanje. Posebno pozornost je treba nameniti darovalcem_kam iz revnejših držav, saj so lahko še posebej ranljivi za zlorabe kriminalnih združb.
  3. Zdravniki ne smejo spodbujati ali olajševati vključevanja bolnikov v kazniva dejanja, povezana s presaditvijo. Poleg tega morajo paciente obveščati o tveganjih, ki jih nelegalne presaditve predstavljajo za njihovo zdravje, zdravje njihovih bližnjih in za javno zdravje.
  4. Zdravniki ne smejo zavrniti po-operativne obravnave in so dolžni skrbeti za bolnike po presaditvi, če je bolnik odšel na zdravljenje v tujino in je bil njihov organ pridobljen na nezakonit način.
  5. Zdravniki morajo prispevati k zagotavljanju preglednosti donorskega sistema in sledljivosti organov. Kadar bolniki, ki so darovanje ali postopek presaditve organa izvedli v tujini, poiščejo nadaljnjo oskrbo v matični državi prebivanja, je treba vse informacije zabeležiti v nacionalnih registrih za presaditve in jih sporočiti pristojnim organom (Slovenija-transplantu).

MEDNARODNE KONVENCIJE IN RESOLUCIJE

Številne mednarodne organizacije, vključno s Svetom Evrope, Evropsko unijo, Združenimi narodi, Svetovno zdravstveno organizacijo (SZO) in mednarodnimi strokovnimi zdravniškimi združenji, so razvile pogodbe, resolucije in priporočila za usklajen boj proti trgovini in kaznivim dejanjem, povezanim s presaditvijo človeških organov.

Ključni dokumenti in resolucije s področja so:

Dokument Opis
Oviedska konvencija: konvencija o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino (1997). Združuje resolucije držav članic Sveta Evrope o varnih in etičnih nacionalnih sistemih, ki omogočajo pravičen dostop do zdravljenja, o človekovem dostojanstvu, pravicah in zaščiti darovalcev in prejemnikov organov, o zagotavljanju sledljivosti organov, izmenjavi podatkov med državami in o preprečevanju trgovine z organi. Slovenija je konvencijo ratificirala.
Resolucija Združenih narodov o preprečevanju trgovine z organi, boju proti njej in kaznovanju (2004). Države spodbuja k sprejemu ustreznih ukrepov in izmenjavi informacij in podatkov o mednarodnih kriminalnih mrežah.
Priporočila Svetovne zdravstvene organizacije pri postopkih presaditev človeških celic, tkiv in organov (2010). Na osnovi priporočil je bila oblikovana t.i. Madridska resolucija o darovanju in presaditvi organov, ki je nastala na pobudo stroke in SZO. Z več ukrepi spodbuja države k vzpostavitvi urejenih, preglednih in etičnih donorskih in prejemniških programov ter k nacionalni samozadostnosti,* ki je temeljna dolgoročna strategija pri zatiranju nedovoljenih odvzemov in presaditev človeških organov.
Konvencija Sveta Evrope proti trgovanju s človeškimi organi (2015). Konvencija je bila prvič predstavljena v Santiagu de Compostela, kjer je sodelovala tudi Slovenija leta 2015. Konvencija je danes temeljni pravno zavezujoč dokument s področja. Natančno določa kriminalna dejanja povezana s trgovino z organi v različnih fazah, natančneje določa naloge in obveznosti zdravstvenega osebja glede poročanja o zlorabah ter ukrepe za zaščito žrtev kriminalnih dejanj. Slovenija je podpisala konvencijo leta 2018 , danes je v sklepni fazi postopkov ratifikacije.
Izjava Svetovnega medicinskega združenja (WMA) o preprečevanju kriminalnih dejanj, povezanih s presaditvijo človeških organov (2020). Podpira vse obstoječe deklaracije in natančneje opredeljujejo odgovornost mednarodnih in nacionalnih pristojnih inštitucij in zdravstvenega osebja pri preprečevanju in zatiranju kaznivih dejanj.

*Samozadostnost na nacionalni ravni pomeni, da je končna odpoved organov uvrščena med temeljne diagnoze, da je v zdravstvenem sistemu omogočeno dobro prepoznavanje odpovedi organov, da se bolnike uvršča na čakalni seznam za presaditev, da država v čim višji ravni zagotavlja organe za presaditev s kakovostnim, učinkovitim in etičnim donorskim sistemom.