Pogovori o smrti – sploh otrok, pa o darovanju organov in stiskah, ki sledijo, so sicer še vedno tabu, pravi direktor zavoda Slovenija-transplant Andrej Gadžijev. Starše denimo pogosto muči, ali je bilo v medicini res storjeno vse, da bi rešili otrokovo življenje. “Naslednje vprašanje je, kako bo darovanje organov potekalo in ena od skrbi kasneje je, ali bo telo njihovega otroka spoštljivo obravnavano.”
A ti pomisleki so odveč, miri. Urbanova družina je sledila dečkovi želji, poleg nekaterih tkiv, ki so bila presajena v Sloveniji, je z darovanjem pljuč, jeter in obeh ledvic rešil kar tri življenja – na Hrvaškem, v Avstriji in Nemčiji. “Je v bistvu Tadej omogočil Urbanu, da je na edinstven način vstopil v svet znanosti, kamor si je želel iti. In s to mislijo se mi doma še vedno tolažimo,” priznava Polona Franko, ki pravi, da noče promovirati odločitve za darovanje organov, to naj ostane intimna odločitev vsakega posameznika. Si pa želi ozaveščati ljudi, da razmislijo o opredelitvi v registru – bodisi za, bodisi proti – saj lahko s tem odrešijo svojce velikega bremena. “Si še danes ne predstavljam, če bi bila z Rokom v šoku in bolečini, kakršni sva bila, se sposobna takrat tako odločiti brez Tadejeve pomoči.”
“Prvi tak trenutek, ko se lahko samostojno vpišeš v register, je pri nas v skladu z zakonodajo dopolnjenih 15 let, če si seveda opravilno usposobljen,” pojasnjuje Gadžijev.
Preberite in poglejte celoten prispevek tukaj.
