V marčevski številki revije Bogastvo zdravja novinar Miha Anžur piše o pogovoru, ki rešuje življenje. Gre za pogovor med bližnjimi, v družini, med prijatelji o stališčih in željah glede darovanja organov po smrti.
Kot piše v uvodniku, je pesaditev organov danes ena najučinkovitejših oblik zdravljenja za bolnike s končno odpovedjo vitalnih organov, kot so srce, pljuča, jetra ali ledvice. Za mnoge je to edina možnost preživetja ali bistveno boljše kakovosti življenja. Pri tem ima ključno vlogo darovanje organov po smrti, saj lahko en sam darovalec reši več življenj. Statistični podatki kažejo, da lahko darovanje organov po smrti reši do devet ljudi, kar je izjemen dokaz, kako velik vpliv ima lahko ena sama odločitev. Čeprav večina ljudi načelno darovanje podpira, se v praksi zgodi, da ob pogovoru glede darovanje svojci pokojnika prošnjo za darovanje zavrnejo. Razlog je lahko tudi to, da ne poznajo želje umrlega. V času življenja se v družini nikoli niso pogovarjali o svojih stališčih ali željah. Ko so družinski člani soočeni z vprašanjem o darovanju v trenutku šoka in žalosti, je to izjemno težko. Prav zato strokovnjaki poudarjajo, da je pogovor o darovanju z bližnjimi ključnega pomena.
Pogovor, ki razbremeni družino
Ko človek jasno izrazi svojo voljo glede darovanja organov in o tem obvesti družino, lahko to svojcem v težkih trenutkih prinese veliko olajšanje. V Sloveniji namreč zdravniki ob morebitni možnosti darovanja vedno opravijo pogovor s svojci in preverijo želje pokojnika. Če družina ve, kakšna je bila njegova odločitev, je ta pogovor jasen, ni dvomov in bremen odločanja.
